Nova raziskava odgovorila na vprašanje, ali nas psi res razumejo

Skupina raziskovalcev pod vodstvom Anne Gábor z univerze Eötvös Loránd v Budimpešti je raziskovala, ali psi naravno razumejo določene človeške zvoke, kot so signali za "da" ali "ne" oziroma za "sem" ali "tja", piše Psychology Today.

V študiji, objavljeni v publikaciji PubMed, so simulirali situacijo, podobno otroški igri vroče-hladno: v eksperimentu so lastniki psov klečali za zaslonom, skozi katerega so lahko videli svojega psa, pes pa je lahko videl le vrhove njihovih glav. Tako so lastniki lahko prilagajali zvoke, ki so jih oddajali, pes pa se ni mogel zanašati na telesno govorico ali mimiko. Edine "besede" so bile različice enozložnice "baj" (angleško "bye"), pri čemer so govorci lahko prosto spreminjali poudarek, slog govora, dolžino, glasnost, višino tona in število ponovitev.

Lastniki so morali psa usmeriti bodisi k sebi bodisi proti oddaljeni točki, kjer so bili priboljški. Raziskovalci so posneli zvoke, ki so jih oddajali lastniki, in analizirali značilnosti zvokov, ko se je pes gibal v želeni smeri (proti lastniku ali proti priboljškom).

Razlika med "da" in "ne"

Analiza zvočnih vzorcev, ki so jih psi pravilno interpretirali, je pokazala jasne znake razumevanja. Psi so razumeli, da določeni zvoki pomenijo "da", kar je pomenilo, naj nadaljujejo z vedenjem, medtem ko so drugi zvoki pomenili "ne", kar je pomenilo, naj prenehajo z določenim početjem in storijo nekaj drugega.

Razlikovanje med "sem" in "tja" je bilo medtem veliko šibkejše; psi so te naloge očitno opravili na osnovi razumevanja signalov "da" in "ne", ki so jih pripeljali na pravo mesto.

Kateri zvoki torej pomenijo: "Ne, nehaj!"? Psi se najverjetneje ustavijo, ko slišijo nizkotonski, glasen in daljši zvok. Zvok je bolj hrapav, zven pa razdražen.

V nasprotju s tem pa psi kot "Da, nadaljuj!" razumejo zvoke, ki so visokotonski, kratki, pogosto večkrat ponovljeni, manj glasni, bolj melodični ter brez hrapavih ali renčavih komponent.

Ali se psi teh zvokov naučijo?

Lastniki psov v eksperimentu niso bili posebej naučeni, kako naj s svojimi zvoki vodijo, spodbujajo ali zavirajo vedenje psa – pravilne tone so po pisanju Psychology Today začeli uporabljati iz izkušenj s svojimi psi ali celo na podlagi splošnega občutka iz vsakdanjega komuniciranja z ljudmi.

Po mnenju avtorjev raziskave pa pri tem ne gre za posebno intuicijo, saj menijo, da je razumevanje določenih vzorcev zvokov – tistih, ki pomenijo spodbudo, ali tistih, ki izražajo nestrinjanje z določenim vedenjem – verjetno genetsko pogojeno pri večini sesalcev in celo ptic.